Mengeš, 12. junija 2021

Velika večina športnikov je vraževernih. Zakaj je temu tako ni zanesljivih virov. Saj poznamo neoprane nogavice ali majice, ki jih športniki oblečejo pred tekmovanjem, pazljivost s katero nogo boš stopil na igrišče ali zadrsal na led… Kaj pa pri tenisu? Ko stopiš na igrišče si pazljiv, da le ne bi stopil na črto, ki omejuje igrišče. Pa še kaj bi se našlo. Zloglasna številka 13 je letos obiskala vsakoletni turnir dedkov. Tudi Bregov Šimen je v športu vraževeren. Tako kot pred vsakim turnirjem so ga preganjale temačne misli, kako bo s prijavami, se bo udeležilo dovolj igralcev, kakšno bo vreme, kako bo s hrano in koga bo dobil za njeno pripravo. Najhuje mu je, ko zadnji dan pokliče kakšen prijavljeni igralec. Pritisk se poveča, ušesa zažarijo, srce hoče skočiti iz varnega zavetja zgornjega dela telesa. Zakaj kliče? Se je morda premislil in ne bo igral, se je poškodoval, ga ljubeča žena potrebuje doma, so mu vnuki priredili presenečenje in ravno ta dan pridejo na obisk!? Že vidi težave. Ta turnir je poseben. Vsak prijavljeni igralec je pomemben. Če le enega ni, se ves sistem igranja podre! Pred turnirjem so se mu prikazovale razno razne podobe, strahovi … V želodcu ga je črvičilo, misli so mu tavale po mogočih in nemogočih stvareh, ki so mu vzbujale mračnjaško mišljenje in nesamozavest. Pa še corona-19!

Vse to se je letos pred turnirjem dogajalo. Veze in poznanstva in dobri odnosi s prijateljskimi teniškimi društvi so pomagali, da se nas je letos zbralo 12. Dedkov, kako pa! In to kakšnih! »Kerlc« do »kerlca«. Prišli so tudi tisti, ki so pred kratkim preboleli virus, ki so bili poškodovani, ki so imeli ravno to soboto dežurstvo pri sosednjem društvu balinarjev. S svojo prisotnostjo so dajali moralno podporo igralcem in izkazovali moštveni in stanovski duh. Najlepša hvala, »mladeniči« po srcu in mišljenju.

Letošnji turnir se je odvijal gladko. Vsi prijavljeni so prišli še pred napovedanim časom prihoda. Formalnosti so bile opravljene hitro in tekoče, tako da je bilo dobrodošlo, da smo začeli takoj igrati, saj je že čez nekaj časa Sonce že močno ogrevalo naša ohranjena in negovana telesa. Po odigranih 35 igrah in treh urah neprekinjenega igranja, ki je potekalo mirno in skoraj brez pogovorov kakšen je rezultat in kam je padla žogica, smo dobili zmagovalca turnirja. Presenečenje. Niti ne. To je postal naš pregovorno gostobesedni Marijan Resnik – Lendl, čeprav letos ni bilo toliko «pločnikov« in »lendlov« kot jih ima letošnji zmagovalec vedno na jeziku. Po letu premora (lani je bil »samo« drugi) je zopet zmagal. Zasluženo je prejel prehodni pokal (mimogrede najlepši in največji, ki ga premore naš teniški klub) iz rok našega mladega predsednika Tima Janežiča, ki si je na današnji dan pridobil vzdevek Komisar. Omeniti moramo še dobitnika drugega in tretjega mesta. Po enakih rezultatih je drugo mesto osvojil poskočni Janez Lopatič, tretje pa mirni in premišljeni Leo Jerič. Glavni jeziček na tehtnici so bila leta. Janez je nekoliko starejši. Vsem trem so vsi prisotni iskreno zaploskali. Lendl se je izkazal s svojim govorom, ki mu ga je organizator taktno skrajšal. Zmagovalcu pa ni bilo žal denarja, za »rundo«.

Pred razglasitvijo rezultatov je Bregov Šimen pojasnil zakaj je bilo letošnje vabilo zapisano s črno barvo. Vse se da izbrati iz začetnih zapisanih besed. Kako bo z naslednjim turnirjem? Kdo to ve. Tudi vsevedni pooblaščenec organizatorja ne.

Pohvaliti moramo osebje iz brunarice za ugoditev naših želja in potreb in Dušana Planinška – Duleta za pripravo igrišč po petkovem večernem nalivu. Posebna pohvala pa gre našemu kuharju in pekaču Tomažu Verbiču – Kuhiju, ki se je zelo potrudil s pripravo enolončnice in zares strokovne peke jedi z žara.        

Bregov Šimen