Tako kot že je navada, je dedke lepa in sončna sobota pozdravila za njihovo vsakoletno teniško druženje s pridihom malo tekmovalnosti (beri: z veliko mero). Še zadnji vikend pred šolskimi počitnicami je vendarle privabil na teniška igrišča v Mengšu tiste dedke, ki niso odšli na dopust (pa saj ga imajo vendar vse leto, kajne) in bodo nagradili tiste vnuke, ki so še ali so že šoloobvezni, za uspehe v nabiranju in kopičenja njihovega znanja.

12 se nas je zbralo. Bolj ali manj točno. Pričakalo nas je šilce žganja za pospešitev kroženja krvi v žilah, zelo dobra domača salama in doma vložene kumarice, le gauda sir in kruh sta bila iz trgovine. Žrebanje, čudenje ob povišanem prispevku za igranje (zadnjih 10 let je bil enak), kratka navodila pooblaščenca organizatorja, ki tokrat zaradi poškodbe ni igral, fotografija za spomin in že smo zasedli tri igrišča za skoraj tri polne ure. Odigrali smo 4 kola po sedem iger, peto kolo pa smo raje izpustili, ker sta sopara in vročina načenjali naša lepo ohranjena telesa. Nekaterim je bilo premalo igranja, šef naših slavnih »kačarjev« v klubu, ki je tudi igral, pa je lobiral za skrajšanje igranja, saj: »Naša leta in tisti, ki smo malo bolj okrogli, ne bomo preživeli tolikšnega potenja«. Zato smo šli raje v okrilje nadstreška pred brunarico, izprali znoj s sebe, se posedli v senco okoli naše skoraj že legendarne lipe in po potrpežljivem čakanju pooblaščenca organizatorja, da je lahko prišel do besede, prišli do zaključna tega turnirja.

Zmagal je že drugič zaporedoma in tretjič na zadnjih štirih turnirjih (le pred dvema letoma je bil drugi), legendarni Marijan Resnik - Lendl. Tudi drugi, Izidor Grošelj – Izi je imel enako število zmag in dobljenih iger kakor zmagovalec, ima pa to smolo ali srečo, da je mlajši, tako da je zmaga šla v roke starejšega. Enako pravilo je veljalo za tretje mesto, ki ga je dosegel Janez Lopatič, Mladen Jovičevič je bil četrti. Pa tudi za peto mesto je to veljalo. Vse to nam pove, da je bil turnir zelo napet in z enakovrednimi igralci. To je bil tudi čar tega turnirja. Razdelili smo nagrade, ki jih je prispeval pooblaščenec organizatorja, malo pred igranjem pa je vrečko z nagradami prinesel Matoško, ki se je tako oddolžil, ker ni mogel igrati, čeprav je to že ob povabilu povedal. Vse drugače kot tista dva, ki sta zadnje jutro ob 5.40 h in drugi malo pred polnočjo sporočila, da ne moreta igrati. Vse lepo in prav, če bi bil to »normalen« teniški turnir. Pa ni!!! Narejen je tako, da mora biti parno število igralcev, in vsi ki so prijavljeni morajo tudi igrati, drugače se ves sistem igranja sesuje. Vendar so predvideni razni B in C scenariji, ki to težavo prebrodijo, le dela za organizatorja je nekoliko več, ki mora biti hitro in precizno. Kaj je pa z njegovimi živci pa tu ne bomo omenjali. Vedrino na njegov obraz je na koncu prinesel njegov najstarejši vnuk Anže, ki je prišel pozdravit udeležence turnirja. Tudi letos smo imeli novinca. Rookie je bil Branko Košir. Dobrodošel med nami!

Bo v Mengšu ob letu osorej 15. turnir dedkov v tenisu? To ne ve nihče, morda Bregov Šimen. Le povprašati ga bo potrebno.

Bregov Šimen