Mengeš, 14. junija 2014 

Teniški turnirji v Mengšu si sledijo kot po tekočem traku. Drugo soboto letošnjega junija smo dedki (tudi tisti, ki bodo to kmalu postali ali pa bi po letih to že lahko bili) odigrali že šesti zaporedni turnir.

Vreme nam je bilo naklonjeno kljub temu, da nam tega naši vrli vremenarji (tudi tuji) niso obetali še zadnji dan pred igranjem. Toplo sonce nas je spremljalo skozi ves turnir. Zopet se nas je zbralo 16. Za čuda skoraj vsi točno, le nekateri so imeli do 10-minutno zamudo. Po kratki predstavitvi pravil in sistema tekmovanja ter novih sodelujočih, ki ju nismo vsi poznali, smo se pomerili na štirih odličnih igriščih TK Mengeš kot nestalne dvojice v petih kolih po sedem iger: skupaj 35 iger vsak. Igranje smo zaključili po dveh urah in pol. Takoj nato so nas že pričakale dobrote z žara in pasulj, ki so nam jih družno pripravili Mušičevi, Marjan ter Liza in Lena.

Po okrepčilu obvezna predstavitev rezultatov. Takšnega izenačenega igranja še ni bilo na dosedanjih turnirjih dedkov. Za dosežena mesta je bilo potrebno upoštevati vsako dobljeno igro. Veliko dela za organizatorja. Letos ni bilo nikogar, ki bi dosegel vseh pet zmag. Štirje so imeli po štiri zmage, vendar tokrat o stopničkah ni odločal žreb kakor lansko leto, ampak osvojene igre. Brez stopničk je ostal Franc Rahne, ki je dobil 18 iger, tretje mesto je osvojil Tone Rezar z 21 dobljeni igrami (presenečenje, saj doslej ni imel kakšnega večjega uspeha), drugi je bil Bruno Ribič z 22 osvojenimi igrami (bil je že tudi zmagovalec turnirja pred nekaj leti), prvo mesto pa je zasedel Ivan Juretič  s 24 dobljenimi igrami.

Vendar pa zmaga in prestiž nista bila glavni namen tega turnirja. Pohvaliti je potrebno pošteno igranje, prijetno vzdušje in prijateljski odnos sodelujočih. Igrala sta tudi Ivan Šel, z vzdevkom Kontra, ki ima že sedem desetletij življenja za sabo in naš neumorni Franci Zabret, s skorajšnjimi osmimi križi na plečih, ki jima igranje in Sonce nista delala nikakršnih večjih skrbi ali težav.

Tudi letos smo morali nekaj moževati, pa ne preveč.  Veseli smo bili obiska Igorja Mavra, lanskega osmoljenca pri žrebu za stopničke, ki je bil eden izmed poškodovanih igralcev, ki se zaradi tega niso mogli udeležiti turnirja. Tudi babica in dva vnučka so bili sodelujočim dobrodošli, da so popestrili sobotno popoldne. Nemara bi bilo dobro, da v naslednjih turnirjih organizator povabi tudi vnuke in babice. Bomo videli kaj bo prinesel čas.

Trzin, 15. junija 2014