Corona virus že drugo leto zapored razgraja v daljni in bližnji okolici. Ta virus nas je zadržal, da se nismo toliko družili na in ob teniških igriščih kot bi se radi. Za popestritev dogajanja v Teniškem klubu Mengeš se je zanetila ideja, da bi obiskali prijateljske teniške klube s katerimi dolga leta igramo v »Ligi pod Kamniškimi planinami«. V soboto, 21. avgusta 2021, se nas je pred brunarico TK Mengeš zbralo osem. Prišli smo z zares starodobnimi kolesi. Jaka s Ponyjem iz prve generacije, ki je imel častitljivih 55 let, Tim z večinskimi sestavinami Pucha, ki je bil »strokovno« zavarjen. Tudi ostali smo prišli s primerno starimi kolesi, ki so šteli okoli 40 let. Le Iziju smo pogledali malo skozi prste, ko je obljubil, da naslednje leto zadovolji našim starodobniškim normam koles (vendar je tudi njegov Author imel skoraj 20 let).

Po obvezni kavici smo se z rahlo zamudo po časovnici odpravili proti TK Domžale, ki je bil prvi na naši poti. Pričakal nas je predsednik Marjan Ogrinc in nas pogostil s hmeljevim napitkom, ki smo si ga prijateljsko razdelili. Tudi mi smo mu prinesli nekaj ognjenega. Po fotografiranju smo se urno odpravili proti »Bernardiju«.

Zamudo smo hitro nadoknadili, ko smo ob Kamniški Bistrici pridrveli do tja. Bernarda ni bilo, kakor je bil obljubil, zato smo zaprosili prijazno gospo, da nas je pred igrišči fotografirala.

Že smo »drveli« ob reki proti TK Radomlje. Pričakal nas je Peter Kresnik, po pooblastilu predsednika Andreja Kraševca, ki je bil odsoten. Peter je bil vodja 12-urnega igranja tenisa in odbojke na mivki. Po časovnici se ne bi smeli dolgo zadrževati, vendar smo imeli časovno prednost, ker smo »Bernardija« samo oplazili. Peter nas ni in ni hotel spustiti dalje, tako da smo ga morali kar z nekaj taktičnimi veščinami prepričati, da je popustil. Seveda smo ga povabili, da nas Radomljani obiščejo in se jim oddolžimo za gostoljubnost. Še fotografija z nekaterimi člani TK Radomlje in zopet smo na poti ob Kamniški Bistrici.

Na Duplici prijazen in prisrčen sprejem. Predsedniku Sreču Raduloviču je žarel obraz. Vesel je bil našega prihoda in podarjenega poživila. Ko smo mu omenili, da smo prišli zato, ker se nismo že dolgo srečali, nas je prijazno spomnil, da smo letos izgubili teniški dvoboj, ki je bil edini, ki smo ga odigrali s kakšnim od klubov v letu 2021. Je že tako, da si zmage dobro zapomnimo, poraze pa z lahkoto pozabimo! Že je napletal nekaj o hrani, vendar smo ga prepričali, da je ni naročil, ker smo imeli že naročeno hrano ob prihodu v Mengeš točno ob 13. uri. Seveda še fotografija in srečno na pot.

Zadnja postaja v Komendi pred brunarico in teniškimi igrišči. Predsednik Drago Kolar nas je pričakal ves nasmejan. Takoj je poklical »Gorjana«, ki je urno pridrvel. Tu pa niso prišle do izraza naše prepričevalske sposobnosti, posebno še, ker smo imeli kar nekaj oportunistov med svojimi vrstami. Jadrno sta nas naložila v vozili in nas odpeljala sredi gozda pred zares veliko in lepo brunarico z veliko klopmi in mizami okoli ličnega gostinskega pulta iz masivnega lesa na pokriti ploščadi pred njo. V senci nam ni bilo preveč vroče, temperaturo pa smo zniževali tudi z raznimi napitki. Pa dober narezek je bil zraven! Le kako se bo vse to danes končalo? Pa le ni bilo tako hudo! Zopet v vozila in v TK Komenda. Še fotografija in klic: »Kmalu nasvidenje!« Drago in Tomo, najlepša hvala za topel sprejem. Sem se še radi vrnemo!

Z »rahlo« zamudo smo srečno prispeli v Mengeš. Čakal nas je še kar topel obrok, ki smo ga bolj ali manj goreče in s slastjo skoraj vsega pospravili. Malce odmora, nato pa v boj v bazen. Odbojka! Prijetno sončno vreme in topla voda nam kar nista dala iz vode. No, štirim in nato trem. Na pomoč je priskočil vsestranski Ičo, za katerega bi morali poiskati šport, ki ga še ni treniral. Zakaj že ga ni bilo z nami!? Ob mraku še nekaj glasbe, tudi klasične, ki je nekomu med nami prikradla solzo v oko.

Bomo naslednje leto ponovili današnji krog s starodobnimi kolesi? Vsi udeleženci (Jaka, Uroš, Tone, Tim, Andrej, David, Izi in Ivan) smo prepričani v to. Posebno še predsednik Tim, ki je imel redko priložnost, da se je v enem dnevu lahko pogovoril kar s tremi kolegi predsedniki.

Bregov Šimen

Trzin, 23. avgusta 2021

   Že petnajst let mineva odkar je padla ideja, da bi, zaradi tedaj povečanega dotoka novih članov iz okoliških naselij, organizirali turnir na katerem bi se pomerili člani, ki prebivajo v Mengšu in člani, ki prebivajo izven našega kraja. Navkljub temu, da je bil dogodek v zadnjih dveh letih, zaradi korone, ogrožen, nam ga je uspelo ohraniti. Prav zaradi tega smo ga tudi letos organizirali nekoliko kasneje kot je bilo v navadi.

Eden od idejnih očetov dogodka, Ivan Juretič, si je tudi letos nadel kapetanski trak Nemengšanov. Zahtevno vlogo selektorja Mengšanov pa je v letošnjem letu prvič, a zagotovo ne zadnjič, prevzel Jure Reven. Tekmovanje je, kot že mnogokrat, strokovno in profesionalno vodil Leo Jerič. Nemengšani so se tokrat, zaradi večjega dotoka novih kvalitetnih igralcev iz okoliških krajev, predstavili z zelo močno ekipo, kar je pri domačinih povzročilo kar nekaj zaskrbljenih pogledov nekaj dni pred dogodkom, ko je bil opravljen žreb. Vseeno so na dan tekmovanja pogumno zakorakali na igrišče, opremljeni z energijskimi napitki in čokoladkami, ki jih velikodušno doniral naš sponzor. Mengšani so po prvih petih tekmah povedli, za tem pa, na osnovi presenečenj posameznih igralcev, prednost dolgo ohranjali. Nemengšani so upravičeno stavili na popoldanski del tekmovanja, ki ga je spremljala izjemna vročina. Temperatura slednje je morda tokrat prvič presegla visoke temperature tekmovalnega vzdušja, ki so se vedno bolj bližale vrelišču. V predzadnjem krogu je bil izid poravnan na 10:10, zadnjih 5 tekem pa se je zdelo negotovih. Tudi največji teniški teoretiki niso upali napovedati končnega zmagovalca, saj so bile skoraj vse tekme odprte, kot se pogosto pravi v športnem žargonu. Pogledovali smo po igriščih in preštevali točke, pa ponovno pogledovali in spet preštevali, vse do prvih rezultatov. Dvojici Hurwits/Mušič in Kunej/Duščak ter presenečenji, ki sta jih pripravila David Majcen in Alen Vrhovnih so zadostovali za zmago Mengšanov z rezultatom 14:11. Na prvi pogled suvereno, a hkrati ob jasnem zavedanju, da je bila zmaga tesna kot že dolgo ne. Veselje domačinov je bilo nepopisno, Jure Reven je visoko dvignil prehodni pokal in čestital nasprotni ekipi, katera pa zagotovo že snuje strategije za prihodnje leto.

   Tako je spomladanski del sezone uspešno zaključen za njim prihaja poletni premor in oddih po športno precej natrpanem mesecu juniju. Teniško dogajanje bo ponovno oživelo v jeseni, ko nas čaka še veliko dogajanja, med njimi srečanje med Malim in Velikim Mengšem, ki letos obeležuje četrt stoletja, končnica klubske lige itn. Želimo si le, da bo zdravstvena situacija stabilna in nam tako omogočala izpolnitev zastavljenih ciljev.

Tim Janežič

Mengeš, 12. junija 2021

Velika večina športnikov je vraževernih. Zakaj je temu tako ni zanesljivih virov. Saj poznamo neoprane nogavice ali majice, ki jih športniki oblečejo pred tekmovanjem, pazljivost s katero nogo boš stopil na igrišče ali zadrsal na led… Kaj pa pri tenisu? Ko stopiš na igrišče si pazljiv, da le ne bi stopil na črto, ki omejuje igrišče. Pa še kaj bi se našlo. Zloglasna številka 13 je letos obiskala vsakoletni turnir dedkov. Tudi Bregov Šimen je v športu vraževeren. Tako kot pred vsakim turnirjem so ga preganjale temačne misli, kako bo s prijavami, se bo udeležilo dovolj igralcev, kakšno bo vreme, kako bo s hrano in koga bo dobil za njeno pripravo. Najhuje mu je, ko zadnji dan pokliče kakšen prijavljeni igralec. Pritisk se poveča, ušesa zažarijo, srce hoče skočiti iz varnega zavetja zgornjega dela telesa. Zakaj kliče? Se je morda premislil in ne bo igral, se je poškodoval, ga ljubeča žena potrebuje doma, so mu vnuki priredili presenečenje in ravno ta dan pridejo na obisk!? Že vidi težave. Ta turnir je poseben. Vsak prijavljeni igralec je pomemben. Če le enega ni, se ves sistem igranja podre! Pred turnirjem so se mu prikazovale razno razne podobe, strahovi … V želodcu ga je črvičilo, misli so mu tavale po mogočih in nemogočih stvareh, ki so mu vzbujale mračnjaško mišljenje in nesamozavest. Pa še corona-19!

Vse to se je letos pred turnirjem dogajalo. Veze in poznanstva in dobri odnosi s prijateljskimi teniškimi društvi so pomagali, da se nas je letos zbralo 12. Dedkov, kako pa! In to kakšnih! »Kerlc« do »kerlca«. Prišli so tudi tisti, ki so pred kratkim preboleli virus, ki so bili poškodovani, ki so imeli ravno to soboto dežurstvo pri sosednjem društvu balinarjev. S svojo prisotnostjo so dajali moralno podporo igralcem in izkazovali moštveni in stanovski duh. Najlepša hvala, »mladeniči« po srcu in mišljenju.

Letošnji turnir se je odvijal gladko. Vsi prijavljeni so prišli še pred napovedanim časom prihoda. Formalnosti so bile opravljene hitro in tekoče, tako da je bilo dobrodošlo, da smo začeli takoj igrati, saj je že čez nekaj časa Sonce že močno ogrevalo naša ohranjena in negovana telesa. Po odigranih 35 igrah in treh urah neprekinjenega igranja, ki je potekalo mirno in skoraj brez pogovorov kakšen je rezultat in kam je padla žogica, smo dobili zmagovalca turnirja. Presenečenje. Niti ne. To je postal naš pregovorno gostobesedni Marijan Resnik – Lendl, čeprav letos ni bilo toliko «pločnikov« in »lendlov« kot jih ima letošnji zmagovalec vedno na jeziku. Po letu premora (lani je bil »samo« drugi) je zopet zmagal. Zasluženo je prejel prehodni pokal (mimogrede najlepši in največji, ki ga premore naš teniški klub) iz rok našega mladega predsednika Tima Janežiča, ki si je na današnji dan pridobil vzdevek Komisar. Omeniti moramo še dobitnika drugega in tretjega mesta. Po enakih rezultatih je drugo mesto osvojil poskočni Janez Lopatič, tretje pa mirni in premišljeni Leo Jerič. Glavni jeziček na tehtnici so bila leta. Janez je nekoliko starejši. Vsem trem so vsi prisotni iskreno zaploskali. Lendl se je izkazal s svojim govorom, ki mu ga je organizator taktno skrajšal. Zmagovalcu pa ni bilo žal denarja, za »rundo«.

Pred razglasitvijo rezultatov je Bregov Šimen pojasnil zakaj je bilo letošnje vabilo zapisano s črno barvo. Vse se da izbrati iz začetnih zapisanih besed. Kako bo z naslednjim turnirjem? Kdo to ve. Tudi vsevedni pooblaščenec organizatorja ne.

Pohvaliti moramo osebje iz brunarice za ugoditev naših želja in potreb in Dušana Planinška – Duleta za pripravo igrišč po petkovem večernem nalivu. Posebna pohvala pa gre našemu kuharju in pekaču Tomažu Verbiču – Kuhiju, ki se je zelo potrudil s pripravo enolončnice in zares strokovne peke jedi z žara.        

Bregov Šimen

   Tradicionalni klubski turnir posamezno v TK Mengeš vsakoletno prirejamo konec meseca maja ali v začetku junija, z njim tudi počastimo občinski praznik in se s tem spomnimo na našega sokrajana in literata, Janeza Trdino. V letošnjem letu smo dogodek organizirali 5. junija, udeležilo pa se ga je 21 igralk in igralcev.

   Tudi letos smo udeležence razporedili v tri kategorije. Moški so bili razdeljeni v A in B skupino, ženske pa so tekmovale v eni skupini. S tekmovanjem smo pričeli ob devetih zjutraj, ko je bilo ozračje še precej sveže, temperature pa so za tem, v razmerju s tekmovalno vročico, prijetno naraščale, kar nam je, po deževnem in hladnem maju, zelo prijalo. Med dekleti je tretje mesto zasedla naša najtrofejnejša igralka, Liza Mušič, ki je morala premoč priznati drugouvrščeni, Nataši Falenti. Na najvišjo stopničko pa je zmagoslavno stopila Olga Avsenik. V moški B kategoriji je nastopilo 8 igralcev, ki so tako svojo pot do zmage začeli v četrtfinalu. Najnižjo stopničko je zasedel hitronogi Nejc Duščak, ki je mesto predse spustil še enega hitronogega igralca, Tima Primožiča. Na najvišjo stopničko pa je stopil prav tako hitronogi, izkušeni in tehnično dovršeni, Marko Faletič. V moški A kategoriji je bilo 10 igralcev med katerimi pa se je znašlo kar nekaj mladih in perspektivnih tenisačev, ki so s svojim tehničnim znanjem in kondicijsko pripravljenostjo zbujali strah pri nekoliko starejših, a zato toliko bolj izkušenih, tekmovalcih. Na tretjo stopničko je stopil lanskoletni prvi igralec klubske prve lige, Jaka Peterlin. Mesto višje je uspešen dan zaključil Tim Janežič, ki je moral v finalu priznati premoč zgolj trinajstletnemu Maticu Surli, ki je na osnovi kakovostne tehnične podkovanosti premagal več eminentnih imen mengeškega tenisa, med njimi šefa lige, šefa brunarice in naposled še šefa kluba. Z vrhunsko predstavo je vložil resno kandidaturo za končno zmago v klubski prvi ligi, v kateri nastopa prvič.

   V sklepnem delu letošnjega »singl« turnirja, kot mu tudi na kratko rečemo, lahko podčrtamo predvsem dve pozitivni ugotovitvi. Zagotovo je spodbuden podatek, da se v našem klubu udejstvuje vedno več mladih igralcev, ki s svojo kvaliteto in znanjem skrbijo za konstanten dvig nivoja igre tudi pri nekoliko starejših članih. Druga ugotovitev pa je tudi v rahli povezavi s prvo, saj v klubu že nekaj časa družno ugotavljamo, da se kvaliteta tenisa na splošno iz leta v leto dviguje s tem pa tudi nivo samega kluba. Upamo, da se bodo pozitivni trendi nadaljevali tudi v bodoče.

 Tim Janežič